Prodajalka v litijskem Sparu

Doma je en dan zmanjkalo jajc. Letim v domači Spar in se izgubim v množici različnih pakiranj, brandov, velikosti in tudi rokov uporabe. Zagrabim eno škatlo, ki se mi je zdela prava izbira in oko vržem na belo nalepko, na kateri je zapisan datum. 13.8. piše. Kul, sveža jajca, si mislim, ker je bil tisti dan ravno ponedeljek, 17. avgusta. Nisem bil prepričan, kaj datum na nalepki pomeni in pogledam še nekaj drugih škatel. 22.8., 3.9., 8.9. itd. Uf, nekaj ne bo OK. Očitno je na škatli zapisan rok uporabe. Jajca v izbrani škatli so torej že malo stara. Vsekakor jih ne bi smeli več prodajati. Vzamem še eno škatlo, z datumom nekje v septembru. Skočim do blagajne, pri kateri smo bili le prodajalka, jaz, ena škatla svežih jajc in ena škatla malo manj svežih jajc. Prijazno pokažem škatlo s starimi jajci in rečem, naj jo hitro pospravi, da ne bodo imeli težav z inšpekcijo. Odziv pa podoben odzivu znanke, ki ji rečeš da se je v zadnjem letu postarala ali zredila. Plačam sveža jajca in odhitim domov. Nobenega hvala. Naslednjič bom raje pustil stara jajca tam in prišel do blagajne samo s svežimi. Potem bom sigurno slišal hvala, ki ga prodajalke ponavadi namenijo vsaki stranki. Saj vem, da je njej vseeno, če trgovina dobi kakšno kazen za prodajo pokvarjenega blaga. Zmotilo me je, da človek, in takih je vedno več, nima niti osnovnega bontona. Pišuka, jaz kot stranka vedno pozdravim in rečem hvala!
Pa da ne bo kdo mislil, da je šlo za slučaj. V sosednjem Mercatorju čisto vsakič najdem kak jogurt s pretečenim rokom uporabe . . . no, ampak tam so punce vsaj hvaležne.